Župnija Besnica


Župnijska cerkev svetega Tilna

Na kraju župnijske cerkve, posvečene sv. Tilnu ali Egidiju, je verjetno najprej stala lesena kapela. Na njenem mestu so pozidali cerkev, ki jo omenja urbar loškega gospostva leta 1291, ki je tudi prvi do zdaj znani zapis krajevnega imena. Ohranjeni zapis pove, da je ljubljanski škof Krištof Ravbar 11. novembra 1521 posvetil novo cerkev v čast in slavo Device Marije in sv. Egidija. To je bila druga cerkev, ki je zamenjala prvotno iz leta 1291. Zidana je bila v gotskem slogu, verjetno z ravnim lesenim stropom in v notranjosti poslikana s freskami, kot je bilo takrat v navadi. Fragmenti te poslikave so še vidni na severni steni zvonika na koru za orgelsko omaro. Leta 1778 so cerkveno stavbo, razen zvonika, podrli in pozidali novo. Naslednje leto je bil obokan prezbiterij in ladja. Cerkev je s prezbiterijem dolga 23 metrov in široka dobrih enajst metrov, visoka pa devet metrov. Ima dve stranski kapeli, ki sestavljata podobo križa. Leta 1779 so v cerkvi že praznovali božične praznike. 
V nadaljnjih treh letih so jo opremili z vsem potrebnim in 16. septembra 1782 je cerkev posvetil knezoškof Karol Herberstein. Pri posvetitvi sta bila navzoča tudi šmartinski župnik Janez Rode in besniški vikar Simon Stančič. Na ta dogodek spominja spominska plošča pod korom. Nova cerkev je imela v začetku le dva zvonova iz stare cerkve, leta 1828 so kupili še enega v Celovcu. Ti trije bronasti pevci so dočakali prvo svetovno vojno, ki jih je vzela za vojaške namene. Nato so že leta 1920 kupili nove železne, ulite na Jesenicah. Te pa so spet zamenjali bronasti leta 1996, uliti v Žalcu. 
Glavni oltar je delo poljskega podobarja Petra Žiwobskega, ki je iz rodne Poljske prišel v Ljubljano in naredil kar nekaj lepih oltarjev na Gorenjskem (Podbrezje, Kovor, Naklo in Besnica). Stranska oltarja in prižnica so delo kranjske podobarske delavnice družine Gotzel. 
Cerkev je 8. avgusta 1955 doživela hudo uničenje, saj je takratni besniški učitelj v zakristiji podtaknil požar, ki se je zaradi vnetljive tekočine skozi stopnišče na prižnico razširil na ostrešje. Požar je uničil oltarno Layerjevo podobo sv. Tilna, dobršen del glavnega oltarja, prižnico, zakristijo in celotno streho, razen zvonika, ki so ga požrtvovalni domačini rešili. Sedanja oltarna slika je po mnenju poznavalcev odlična kopija Layerja, delo slikarja Izidorja Moleta. Cerkev je bila po požaru v času župnika Pavlina temeljito obnovljena v okviru takrat danih možnosti. Zadnjo večjo obnovo so opravili v letih od 1988 in 1991. Takrat je bila prezidana in povečana tudi zakristija in narejen nov tlak v cerkvi. Župnijska cerkev hrani nekaj lepih umetnin.
 

Legenda o graščaku

 Neki šentpeterski graščak ali oskrbnik loškega gospostva je jeseni prišel v besniške gozdove na lov. Takrat je bila okolica še neobljudena in neobdelana. Mož se je, zasledujoč zverino, preveč oddaljil od svojih pomagačev. Zgrešil je pot, dan se je že nagnil k večeru, vreme je bilo megleno in vlažno in revež ni dobil odgovora na noben klic. Blodil je po gozdu sem ter tja, pa ni našel izhoda. Spoznal je, da bo moral prenočiti v gozdu pod milim nebom. V tej stiski se je v goreči molitvi zatekel k Bogu za pomoč in rešitev ter se zaobljubil, da hoče v čast sv. Egidiju, puščavniku in lovskemu patronu, zgraditi v tem kraju kapelico, če bo našel srečen izhod iz teh goščav. In glej! Prikazal se mu je častitljiv starček, ki ga je peljal na kraj, od koder se je videlo naprej in je pot držala iz gozdov. Ves vesel je zaklical mož: ˝Že vidim, že vidim!˝ starček pa je izginil, da se mu lovec še zahvaliti ni mogel! Kraj je dobil ime ˝Videm˝. Rešeni  lovec pa je, zvest svoji zaobljubi, dal na tem mestu zgraditi kapelico v čast svetemu Tilnu. 

Kdaj je bila cerkev zgrajena, se ne da natančno določiti, v zgodovinskih zapisih pa se omenja konec 13. stoletja. Urbar loškega gospostva iz leta 1291 pravi, da je bila loškemu gospostvu podložna ena kmetija v Besnici pri cerkvi, ena pa pri gozdu. Najbrž sedanji Joškova in Boštarjeva kmetija. 
 

Legenda o sv. Tilnu


Farna cerkev je posvečena sv. Tilnu ali Egidiju. Že ime nam pove, da je bil Egidij po rodu Grk, doma v Atenah, sin premožnih staršev. Rojen je bil okrog leta 640. Oče Teodor in mati Pelagija sta ga vzgajala v veri. Po smrti staršev je Egidij vse imetje razdelil med uboge in 25 let star odšel v samoto, daleč stran od svoje domovine, v Francijo. Tam je v goščavi poiskal primerno votlino, pred katero je izviral bister studenec, za hrano pa so mu bili divja zelišča in korenine. Pozimi ga je vsak dan obiskovala košuta, ki ga je preživljala z mlekom. Tako je tri leta preživel v molitvi in premišljevanju. 

Legenda pravi, da je nekoč gotski kralj lovil v tem gozdu in njegovi lovski psi so zasledovali Egidijevo košuto, ki je pred njimi zbežala v votlino. Toda, glej! Ko so prišli v votlino, so tam  našli svetega moža, zadetega, krvavečega, košuto pa kot krotkega psička, poleg njega ležečo. Kralj je ostrmel, ves žalosten prosil puščavnika odpuščanja ter poskrbel, da je sveti mož ozdravel. Ponujal mu je kraljevske darove. Na vprašanje, če mu more s čim ustreči, je puščavnik odgovoril, da bi mu ne bilo nič ljubšega kakor to, da bi dal kralj na tem mestu sezidati samostan, v katerem bi  živeli redovniki. Kralj je prošnjo uslišal, postavil je samostan in Egidij je bil mnogo let njihov prednik – opat. Sv. Tilen je tudi patron – priprošnjik lovcev. Ker je francoski svetnik, je prav verjetno, da so ga po Kranjskem začeli častiti za časa frankovske vlade.

Več o sv. Tilnu pa lahko najdete na naslednji povezavi


Obe legendi sta iz Pokornove zgodovine